Kostanjevo listje prekrilo je tla
in ptic žvrgolenje zapušča drevo,
vsem vejnatim delom bo griva pošla,
razraščenost krošnje zdaj jemlje slovo.
Jesenski vetrovi, nosači snežink,
razgaljajo veje, da nemo štrle,
brez vonja in krajše za nekaj stotink
v otrpli goloti si žarkov žele.
K sobivanju kliče zven praznih duplin
in kaplje deževne skrbijo za ples
po širnih grebenih vse tja do dolin,
kjer pesem zasliši se, kar tako vmes,
s tiktakanjem čas nam, brez pravih belin,
brezslišno ohranja vrtenje koles.
Prekrasen sonet o jeseni, ki nam pričara simfonijo šelesta in skoraj otipljivo vizualnost njenega spektralnega, mavričnega diha ... Lepa hvala ti, Poetesa Breda, za tako milozvočno poezijo!
Prav lepo pozdravljena,
Sašo
Breda, čisti užitek jo je brati in brati ... čestitke, objem, S
kar odnaša me ... v lepoto.
pozdrav, draga Breda
Kaj naj rečem na te vaše lepe odzive, dragi Sašo, Sabina in Irena … všeč mi je, da je tudi vam všeč sonet;)
Na lepo jesen!
lp, Breda
Takole šumi in se umirja narava v jeseni. Prelepooo.
Lp, Marija
… šumi in se umirja in nam kaže še več obrazov, značilnih za čas med poletjem in zimo;)))
Marija, naj ti bodo naklonjeni jesensko obarvani dnevi;
z lepimi pozdravi,
Breda
Volim jesen... Jesen je za sonet i ti si to lepo uradila
Lp Milena
Hvala za lepe besede, Milena in
naj ti bo naklonjen vsak jesenski dan, ki ga imaš rada;
Lp, koni
Brez komentarja sem.V pozitivnem smislu.Samo bravo za res lep sonet.
Hvalaaa, urednica Lidija in
hvala za odziv tudi tebi Berja Manik.
Lep pozdrav obema,
koni
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: koni
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!