Roža z Golice
Pred tabo stojim.
Gola.
V objemu
decembrskih sap,
izpod gora,
tebi domačih,
podrhtavam.
Da bi le bila
planika,
resje, bor,
ostrina z višav
me ne zbode.
Čas razblinja
meglice,
nastavlja robove.
Tvoje ledene vode
pa tečejo,
kakor v večnost.
Gola stojim
pred tabo.
Ni me sram.
Znova premeriš
brazgotine.
Zarežeš,
tokrat
v sladkorno peno.
...Kako lepo, Petja!
lep pozdrav,
Majda
Poosebitev, ki govori tudi o človeku ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: petja
- 04. 12. 2019 ob 19:22
- Prebrano 826 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 207.5
- Število ocen: 7