glava ravsa srce.

nihče ne odpira kože
za odgovore.

predsodek je

in situacije ki negujejo pljunke.

magnum .357
revolver
velkro izbruh nasilja.

čakanje

čakalnica cukra med žlehtnobo -

na sprejem kjer
vsi škilijo z obljubami in sodbo.

tam je vpeta molitev.
v muko in nujo

v vegetarijanski sendvič
v česen okoli vratu
v križ in bodice.

nič zato.

smrt je sprožilec.

pogosto je zaman
(kot tudi življenje).

v genih buta izziv

DNK se norčuje iz
rasne netolerance
in mirno mutira v novo žival.

tudi če razumeš kako deluje
ni nič manj čarovnija.

noben klicni center ne
prepreči samomora

četudi je samomor duha.

plavajo

plavajo odgovori prepleteni
z aroganco z neartikulacijo
z zmedo z obrisi rešitev
z okostnjaki skript z nališpano resnico
z igro kdo bo pomežiknil prej

z preveč nejasno lepega
ko je več kristalno grdega.

prihaja nov seksapil

in nov seksapil bo ostudno.

do takrat bo pesnik bruhal cerkve
ki so mu pribežališče pred naravo človeka

ker sploh ne razume

le kako bi lahko

če se samo dela da čuti
dela da piše
piše da piše

diha za besedo
živi za drobtino na polici

stagnira.

ko je celica soočena z izumrtjem
ji preostane samo dvoje

razmnoževanje

ali

nesmrtnost.

pesnik se množi
v odtenke samega sebe
brez pristnosti

se trga v isti vogal neštetokrat
ob upu na drugačen rezultat.

vedno isto

nič izvirnosti

še v razkroju ne.

daj nam malo kozlanja
nekaj scanja in dreka

obrača se mi od mavric
sivin in ljubezni

od otročarij idil idealov
mitov in bogov v omarah.

mogoče zato nisem umetnik

ker sovražim

enostavno

vse vezano na to besedo.

packe krvi se strjujejo
v možganih

ni pobega
ni izhoda

kizmet je da se preneha

a ustavljam se sam

vse ostalo giba črke
v ogaben tempo

dokler pisec ne ugotovi

fak
bolje bi služil mrtev.

naprimerjanez