MOGOČE JUTRI
Luna se preoblači
izza temno modrih kopren
in vabi v svoje skrivne dvorane.
Z žametnim glasom.
Sproti odstira in zastira,
njeni gibi so neulovljivi kot dim sveče.
Nasmeh obljublja poljube tišine.
Oh luna,
kako rada bi nocoj plesala s tabo.
A korenine so prerasle noge,
misli so kot lovke hobotnice,
duh se brez volje potika po ščavju,
okoli njega se brezskrbno lovijo okostnjaki...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
- 24. 08. 2019 ob 09:59
- Prebrano 369 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 125.87
- Število ocen: 4
