Uta monogatari

Gre za japonsko formo, ki je sestavljena iz več kitic/tank 5/7/5/7/7, ki so povezane z zelo kratkimi vstavki proze. V nasprotju z haibunom je težišče/vsebina vedno v kiticah/tankah, proza pa služi le za povezavo teh delov.

Lp, Lea

(sem kar kopirala izpod prejšnje objave ute monogatari)

Povzemam Katičine misli in ti čestitam!

Lep dan, Marija

Na kratko: Čestitam!

Lp, Jošt Š.

Katica, najlepša hvala! Rada imam japonske klasične forme, zato tudi tu občasno kaj objavim.

Marija, hvala tudi tebi! Nekateri radi rimate, jaz imam nadvse rada japonske forme. Kaj potem če so stare ali prav zato.

Jošt, najlepša hvala za čestitke, ki so na mestu, pesem si jih zasluži, če pa ji manjka nekaj piljenja, se bo zgodilo. Prej ali slej se vrnem. V septembru bo nekoliko težko, ker imam ogromno prijetnih in, žal tudi, manj prijetnih obveznosti. Pridem takoj, ko bom imela trenutek časa.

Vmes bom objavljala svojo „zalogo“, ki ni majhna. Ker tu objavljam samo enkrat tedensko, mislim, da mi še celo leto ni treba nič pisati. :) Ampak bom.

Lahko noč vsem trem, Lea - Ivanka

Končno popravljam to uto monogatari, kar nekaj večerov sem ji posvetila. Nocoj upam, da sem jo končno dodelala.

Če še vedno ni dobra, bom še delala na njej. Ker je ena izmed tistih pesmi, ki mi ogromno pomenijo.

Hvala za mnenje, kritiko in morebitne nasvete!

Lahko noč, Lea

Pa poglejva, o čem bi bilo morda še dobro premišljevati:

...

...

Nato za spoznanje manj davnega večera knjigo v naročju zamenja On.

(kaj če bi bilo preprosto: nekega večera knjigo v naročju zamenja On.)

...

Ob novici je na koži vzbrstela kurja polt. (zakaj je tu preteklik?)

...

Lasje so posiveli in dnevi so si postali neverjetno podobni.

Borova senca.

Spomini počivajo

na starih klopeh.

Dovolim si izgovor

za izpeti dah vetra.  (pasiv, poskusi spremeniti v aktivnejšo obliko, npr. veter jih nosi v moje misli? ali kaj podobnega ...)

Premisli,

lp, Ana

Ana, najlepša hvala za vse napisano. Z veseljem popravljam vse na kar si me opozorila in mi nakazala pravilno rešitev.

Zakaj sem imela tisti preteklik, ne vem, očitno nisem bila dovolj pozorna.

Konec pesmi sem spremenila tako, da bo zadoščeno formi 5/7/5/7/7. Upam, da bo sedaj dobro, čeprav sem se na hitro odločila. Če ni dobra prva inačica, bo morda druga. Če ni nobena, se bom z veseljem lotila dodelave.

O Borovem gozdičku (uta monogatari)

Nekega davnega jutra se sliši švist kose in šum padajočih trav.

Otrok na klopci.

Jurčičev Deseti brat

odprt v naročju.

Ali mora vedno stran

desetorojeni sin?

Nekega večera knjigo v naročju zamenja On.

Čričkanje v zraku.

Ustnice se spajajo

v vročo dvojino.

Ubadam se z mislijo,

kako naj ustavim čas.

Ob novici na koži vzbrsti kurja polt.

Zategel skovik.

V svetlobi polne lune

niha hladna smrt.

Je usoda mehkih duš

prezgodnji odhod v nebo?

Lasje so posiveli in dnevi so si postali podobni.

Borova senca.

Spomini počivajo

na starih klopeh.

Veter iz daljav nosi

slike doživetega.

Ali morda:

Veter prinaša slike

doživetih trenutkov.

Kako se ti zdi?

Hvala!

Lep pozdrav, Lea

Ana, mislim, da zaključna verza zadnje tanke nista tisto, kar bi morala biti. Najprej imam haiku v katerem na klopeh počivajo spomini, potem veter nosi, doživeto. Mislim, da je tako veliko bolje:

Borova senca.

Spomini počivajo

na starih klopeh.

Preblisne me spoznanje:

Živi za ta trenutek!

Morda bi zadnji verz lahko bil v japonščini? Res da je po slovensko samo 6 zlogov, a kdo ve, kako se v resnici zloguje Ičigo – ičie.

Kaj misliš, bi šlo? Meni se zdi dobro. 

Hvala!

Lahko noč, Lea

P.S.: morda jutri združim popravke iz zgornjega komentarja z nocojšnjimi, da bo potem cela popravljena pesem skupaj ... nocoj sem preutrujena 

Vsebinsko se mi zdi ok, vendar Živi za ta trenutek je tako rekoč že fraza, ki bi jo za potrebe pesmi lahko predelala, da bi bila bolj kot osebno spoznanje ... samo premišljujem ... lp,

Ana

Ana, se strinjam, gre za enega izmed zen naukov in ni zrasel na mojem "zelniku". Seveda sem nameravala zadnji verz dati v poševno. A kot sem napisala se strinjam s predelavo. Zdaj tuhtam kako frazo spremeniti, marsikaj se mi zdi super, dokler ne preštejem zlogov, pa še na verze, ki morejo stati samostojno in ne smejo biti prelomljeni, moram misliti. Morda bi šlo tako, je veliko bolj osebno, vendar nisem ravno navdušena. Če ni dobro, si vzamem še nekaj časa. Prej ali slej mi uspe. 

O Borovem gozdičku (uta monogatari)

Nekega davnega jutra se sliši švist kose in šum padajočih trav.

Otrok na klopci.

Jurčičev Deseti brat

odprt v naročju.

Ali mora vedno stran

desetorojeni sin?

Nekega večera knjigo v naročju zamenja On.

Čričkanje v zraku.

Ustnice se spajajo

v vročo dvojino.

Ubadam se z mislijo,

kako naj ustavim čas.

Ob novici na koži vzbrsti kurja polt.

Zategel skovik.

V svetlobi polne lune

niha hladna smrt.

Je usoda mehkih duš

prezgodnji odhod v nebo?

Lasje so sivi in dnevi so si podobni.

Borova senca.

Spomini počivajo

na starih klopeh.

Nočem se ozirati,

ne zmorem hrepeneti.  

Hvala! Lahko noč, Lea

Všeč mi je nočem se ozirati, manj ne zmorem hrepeneti - trenutno nimam idej, a sem prepričana, da boš sama našla rešitev ...

lp, Ana

Mislim, da da je to to:

Nočem se ozirati,

danes je neponovljiv. 

Le glede ločil bi se morala odločiti (pika ali vejica). 

Sem dokaj zadovoljna, če ti Ana nisi,  bom iskala naprej. 

Hvala! Lep vikend! 

Lea

Super je, jaz bi dala s piko (dve ločeni misli),

lp, Ana

Bom z veseljem.  Samo še na računalnik moram. Hvala!

Tako, upam, da nisem spet naredila kakšne napake, kar se mi v zadnjem času rado dogaja. 

Nekega davnega jutra se sliši švist kose in šum padajočih trav.

Otrok na klopci.

Jurčičev Deseti brat

odprt v naročju.

Ali mora vedno stran

desetorojeni sin?

Nekega večera knjigo v naročju zamenja On.

Čričkanje v zraku.

Ustnice se spajajo

v vročo dvojino.

Ubadam se z mislijo,

kako naj ustavim čas.

Ob novici na koži vzbrsti kurja polt.

Zategel skovik.

V svetlobi polne lune

niha hladna smrt.

Je usoda mehkih duš

prezgodnji odhod v nebo?

Lasje so sivi in dnevi so si podobni.

Borova senca.

Spomini počivajo

na starih klopeh.

Nočem se ozirati.

Danes je neponovljiv.  

Popravljeno tudi v objavi.

Vesela sem te pesmi. Hvala Ana za ves trud. 

Lp, Lea

Tudi jaz sem je vesela - ne le zaradi forme in vsebine, ampak tudi zato, ker je lep primer, kako premišljujemo o zapisanem in se bližamo pesmi - taki, kot hoče biti ... čestitke,

Ana

Ana, še enkrat hvala! Tudi jaz sem te dodelave vesela. Pesem sem napisala pred meseci (ves čas mi je bila ljuba) a zdaj je postala tisto, kar je želela, da bo. Ja, ko pesem hoče, se ji je treba posvetiti.

Ne vem, če sem ti že kdaj napisala, lepo je delati pod tvojim vodstvom.

Hvala tudi tebi Katica! So pesmi, ki te pritegnejo, želijo si, da jim pomagaš in potem postanejo tisto, kar so želele.

Lahko noč obema, Lea