Črna barva je za žalovanje,

najtemnejša in najbolj skrivnostna,

kot da bo zadnjič zaspala v mislih

pred dokončnim izdihom.

Niti bela nima toliko vsebine,

je samo še nepopisana, kot up,

ki se še ni spremenil v dejanje

in samo razmišlja teorije,

kako priti do cilja.

Nekateri obožujejo obleke v belem,

drugi prisegajo na črno barvo.

Eni še vedno upajo, kljub izkušnjam,

ki niso dale več od upanja.

Tretji pa kot da bi žalovali

za svojim življenjem še predno

se zgodi jim tisto, kar je dokončno.

Žalovanje pa boli,

ker žalost joka in hlipa srce.

V črni pižami ležem na belo blazino

in se počutim kot v črno beli obleki

pri belem dnevu.

Malo upanja, mnogo joka

Se mogoče preveč zavem življenja

IŽ-lev