pogoltnila si sanje o beli ptici

(drobni argonavti praskajo

po dnu plehnatega korita)

zdaj

si senca in druge goste stvari

(zloščen marmor

nekega boga)

grozo ti vzbuja

nesmrtnost

njegova in  postanost

lastnih tarnanj, 

ko se uzreš

v konicah

tujih čevljev

(četudi si za dlako daljša

od dvaintrideset 

ef diagnoze)

in boš z njo v vozel

zavezala podrto vesolje in razcepljen

svit še enega jutra

po nespečnosti 

(boš odložila

na varno vse

in za vselej)

* iz ciklusa Nevidni

Marko Skok - Mezopotamsky