AN BAN PET PODGAN

An ban pet podgan,
pridi,
pelji daleč stran.
Mene, dušo, ki žari,
angel, s krili belimi.
In povej jim,
da ne dam,
kar je mojega,
zaman poskušajo izvleči
sladkorčki roza in rdeči,
ki jih skrbno čuvam, pazim,
da z darilom te pozdravim.

Bim bom, bim bom,
tiho poje zunaj zvon.
Vsi v črno so odeti,
jaz v belem tu stojim,
skoz okno maham, kličem jim.
A nihče se ne obrne,
noben pogleda mi ne vrne.
Moja duša pa žari,
angel, s krili belimi.
Tik tak, tik tak,
hladen njihov je korak.
Niti sonce, ne nebo,
ne dotakne njih telo.

An ban pet podgan.
Dete moje
daleč stran,
tiho v zemeljici leži,
z zaprtimi očmi.
Počasi diha, mirno spi,
v najlepših sanjah sanja,
beli angel ji oznanja,
da oživelo bo srce,
ko mamica spet vrne se.
Tja na varno - ona ve.
Ko rožice bo izkopala,
deklico v roke vzela,
iz odejice jo snela,
na lička v solzah poljubila,
tesno k sebi jo privila.
Jo iz spanja trdnega zbudila,
in molila,
da za vedno zvesto
pojdeta v isto mesto.

Angel, s krili belimi,
v nebo zdaj poleti.
V rokàh nedolžno dete,
ki ga pelje med vse svete.

Nebo odpre se,
zagrmi,
s krvavim dežjem
potemni;
vse zvezde zažarijo,
z bolečo roza
oslepijo.
Kot brokat rdeči,
ki te obteži,
požrešno roza,
ki te ohromi.

Angel.
Strmoglavi,
polomi krila,
postane umrljiva.
Ponavlja dve besedi vedno znova -
rdeča
roza
rdeča
roza
...

TanjaT