Globus nesem, Herkul, na dlani,

veslam na gumijastem kanuju 

v planet Iberia, ki čaka name,

— poznam sebe in ustroj sistemov —

še pri Tacitu sem pil modrosti (!), 

ukanil strah, uganil sloj-kreposti,

smisel rase; le moja jeklenična

nemirka kruto suva, da iščem 

mir, čeprav ga ne priznam.

          Spati, spati, morda sanjati …

Ako mi v glavi nepoklicana

kdaj zazveni nesmiselnica deška:

          Pa pride bager,

          pa vzame pajka,

          pa ga odnese,

          pa ga ’ma sam’ zase …

se na njej zazibljem kot pajek- 

-samotar, ki spletel svet bi v mrežo-net,

se na raztegljivem vlaknu biti 

zaganjal kot bandžidžamp, kot žival,

saltomortalno v klišeje “narobe-prav”.

          Dubito ergo sum, —

(sum (sem), sum (doubt), sum (vsota); bum!)

          lik v simulaciji preteklosti,

svobodnovoljnega človeka.

Mirjam Dular