Ne razumem zvezd, zakaj so tako tiho,

zakaj tako molče gledajo zviška.

Ne razumem jih, zakaj se jih ne morem dotakniti,

zakaj so vedno tako daleč proč v višavah.

Lahko samo ugibam in si dajam teorije,

lahko da so samo še ena od iluzij več

in en zemeljski predmet več v katerega verjamem,

ko postane vse druga okoli mene črno in upam,

ko pogledam v nebo. Potem si še zamislim da bo lepi,

sončen dan, ker mi ponoči svetijo zvezde.

Ampak zvezda nič ne ve, nič mi ne reče, negibno mi

čepi nad glavo in mi prepušča vse zemeljske pojave,

da jih rešim sama.

Tako si mislim ponoči in dan mi odnese še zadnjo idilo

z neba in spet delam počasne korake, pazljivo kakor

da hodim po na pol razrvanem mostu in bo vsak čas

padel skupaj z mano na trda tla.

Morda pa včasih zbežim svetu in še vedno verjamem

v pravljice.

IŽ-lev