Ženski hodita le nekaj korakov pred mano. Poznam ju, nerazdružljivi prijateljici sta, sosedi, doma spodaj v vasi. Kljub prekoračenemu abrahamu mladostnega videza. Oblečeni v kratke hlače. Njuni koraki v mehkih copatih iz blaga so skoraj neslišni.
Kramljata, smejeta se, tu in tam utihneta in se zazreta navzgor po pobočju. Med kratkimi premolki zaslišim žuborenje potoka Lajšča, ki se skrit v zelenje vije v dolino.
oglušujoč krik
belouška izginja
pod robidovje
Najprej sem poskusila s haikujem, za katerega mi je nekdo pojasnil, da je senryu. Potem sem seveda popravila … in spet popravila v še eno varianto. Kljub trem objavam in vprašanju kakšno ali katero napako delam, ni bilo odziva. Bo zdaj dobro? Če ni, kaj je tisto kar manjka?
Gre za resnični trenutek. Lahko dodam fotko, kje se je zgodilo (kače glih ni gor ;)) se je umaknila, sicer sem napisala).
Hvala!
Lp, Lea
Pozdravček, Lea, zanimiv haibun, konec zgodbe je haiku, ki prinaša nepričakovan preobrat, čestitke,
Ana
Draga Ivanka, želim ti reći da se osjeća tvoj trud i poboljšanja na kojima si radila te si na kraju očito uspjela u svojoj zamisli. Eto, i Ana ga je podcrtavanjem nagradila.
Čestitam od srca i želim ti radostan ostatak dana,
Katica
Hvala Ana!
Hvala Katica!
Se opravičujem, ker sem pozna z odgovorom, a kaj ko se mi je dogajalo realno življenje.
Lp, Lea - Ivanka
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lea199
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!