POPOLNI KROG

POPOLNI KROG

 

Koliko časa potrebujem,
da se razorožim,
da napredujem?
Koliko časa,
da znebim se umazanije,
ki me krade in uničuje?
Kdaj postanem zrelo bitje,
vredno svojega obstoja,
ki me gradi in ne obsoja?
Kako odvreči to navlako,
ki se lepi na telo in um,
ustvarja šum,
brezsmiselno brnenje.
Prozorne sence,
ki vame se sprehajajo,
šepečejo vsevprek,
kot ledeni veter,
ki se zaganja v breg.



Kako odstraniti tančico,
ki je prikovana name?
Kako nadvladati resnico,
ki je prikrojena zame?
Ulita kot obleka fina,
ki me vodi kot robota,
me ukazuje,
z barvami, tkanino, krojem
me zasužnji, me kraljuje.

 

Potem se zgodim.
Odprem oči
in vidim energijo.
Paralele sivin,
morske deklice,
orgije,
in še vse tja do potopa,
plave svete geometrije.

 

Vesolje v popolnost me prelije,
kot temelj vseh snovi požene mojo dušo,
jo konfigurira,
spravi v sinhronijo,
valovanje,
v čistino,
v božanski ritem,
v življenje samo.

 

V popolnem krogu
se ustvarjam,
uravnovesim,
vse odvečno brišem;
nove vzorce uziram,
ki so eno,
prepleteno.
Popolnost, mir, čistina v meni.
Kot mrzli veter,
ki se je izpel,
zapustil je bregove.
Odletel.

TanjaT

Komentiranje je zaprto!

TanjaT
Napisal/a: TanjaT

Pesmi

  • 09. 08. 2019 ob 02:35
  • Prebrano 73 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica