Dolgo že hlastavo raznašam tvojo navzočnost.
Preko jutra.
Pa kasneje prav do sredonočja.
Pred njim te skrivam pod ovojem svojega jezika.
Kakor znova prebujeno sredico glasu.
Nekje globoko v grlu.
A me venomer močneje žgeš.
Kajti na vsak način spet hočeš ven. Čim prej.
In daleč stran od mene.
Toliko, kolikor je največ še mogoče.
sredonočje ... d' best.
Albin <3
tvoje pesmi so moja najljubša poetična sladica
Poslano:
06. 08. 2019 ob 11:43
Spremenjeno:
06. 08. 2019 ob 11:43
Irena, res si me razveselila s svojim sladkorčkom (kot zmeraj).
Najlepša hvala zanj.
:)
Lp, albin
Koliko je največ mogoče besedi, bitju?, da je dovolj daleč in ne preblizu, da se še ne razblini v pozabi, neznanem? ... čestitke,
Ana
Poslano:
08. 08. 2019 ob 14:06
Spremenjeno:
08. 08. 2019 ob 14:06
A sta se vidva z Ireno zmenila, da bosta dodobra pretresla misli in dopustila sledi, še kako močne in z globokimi rezi. Seveda pa ti puščaš več poti v blizu daleč. Upam, na blizu.
lp, ajda
Poslano:
09. 08. 2019 ob 11:32
Spremenjeno:
09. 08. 2019 ob 11:33
Poslano:
09. 08. 2019 ob 11:46
Spremenjeno:
09. 08. 2019 ob 11:49
Ajda, vse je le naključje.
:)
Najlepša hvala za komentar in tvoj uvid v pesem. Je pa tudi res, včasih
moraš oditi daleč, da si lahko nekomu še bližje.
Lp, albin
Ajda in Albin, morda je naključje, a meni se zdi bolj - ko te lepota zaustavi in ko se ji prikloniš, ti odzdravi
:)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: albin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!