Mimo najinega časa

sva počasi odšla

zdaj ti misli domujejo

tam kjer pečejo

topli sveži kruh

midva ne moreva

jesti toplega

najina pečica je hladna

in mrtva

pokvarjena kot da stavka

in enostavno noče

nekako pomirjena jem

hladen zapakiran kruh

in ti se tolažiš

s tujimi rameni

in daješ upanje

ker kovačeva kobila

je vedno gola

z razbrazdanimi kopiti

ki nikakor ne zmorejo

dočakati roke

domačega mojstra

ker ima delo drugje

ali iluzijo, ki ne mara

lastnega doma

in čaka tisti dan,

ko se bo tehtnica

spustila v utopijo

in boš pisal pesem

ljubim te

ki več na bo zame

in tudi na to sem pripravljena

ves čas se prilagajam

čudežu

ki nikakor ne priznava naju

kot bitja,

ki sta prisegla

v dobro obeh.

Zakaj si pozabil.

IŽ-lev