ČAKALA SEM
luna je občepela na vrhu bora
hecno zaobljena
kot da jo je kipar nehal gnesti sredi dela
vile so nad Krko obešale tančice
z mesečevo svetlobo so pletle dolge kite
da se je iz enega na drugi breg
lahko sprehajalo potlačeno
skrito prepovedano zamolčano
ne vem kdaj si prišel
zagledala sem tvoj nasmeh na hrastu
zvezde so se spustile do naju
podplati so drseli po mokri travi
pili so svežino noči
ki je hladila najino vročico
ko sva z dotiki lovila korake
noč je pela je z globokim glasom
izbrisala je najine sledi
Prisrčno-duhovita pesem s čudovitimi prispodobami, imam samo en pomislek pri "zagledala sem tvoj nasmeh na hrastu", ki mi deluje, kakor da se je, kdoveodkod, v pesmi znašel sam Tarzan. Morda raje "pod hrastom" ali "med hrastovimi vejami" ali kaj pdb. Razen, seveda, če je to bil tvoj namen. Kaj praviš? Boš rekla: "Čakala sem" na bolj smiseln komentar? Sara
Zdravo!
Stal je pod hrastom, a v vetru so se premaknile veje in na deblu se je pojavil obsvetljen obraz, zato bi to kar pustila, čeprav je nenavadno in je tudi zares izgledalo nenavadno. Pa sploh ni bil niti podoben Tarzanu, ampak asociacije gredo po svoje, pozdrave Nada
Velja, naj bo torej "na"!
Čarobna pesem, kjer luna "občepi na vrhu bora", kjer se hrast smeji v človeški podobi, "podplati pijejo svežino noči", bralec pa podčrtanko, Sara
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
- 13. 07. 2019 ob 20:15
- Prebrano 511 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 131.9
- Število ocen: 4