Koval jo je v zvezde,
risal na nebo,
med vožnjo hitel
da čimprej videl jo bo.

Bila je to ona,
to čutil je v sebi.
Kot diamant sta bila
res srečna oba.

Pridejo spori, težki so časi
grde besede, ljubezen drhti..
punca ne obupa, srce ji gori.

A fatn pa..
ona se trudi, zaman govori:
"Ne pusti me prosim," v sebi trpi..

On hladno jo gleda
ker trmasto vztraja:
"Glej čustva so druga" naglas se zgovarja.

Ko končno mu uspe, obrne se punca
on uživa življenje,
njej šepeče le lunca..
Ta lunca, o kateri sta pela
večno bo sijala,
tako kot sreča je cvetela
ljubezen za vedno bo ostala.

Mine nekaj časa..
minejo ure, minejo dnevi,
on gleda albume, ki bili so le njeni.

Išče jo v nebu, išče v travi,
hodi v hribe po zeleni planjavi..
Išče jo v njej- v novem dekletu,
sanja ponoči, kot v najlepšem poetu.

Zdaj spominja se nje, ki ljubila ga je.
Stoji na mehki travi in gleda v kamen
kjer izklesano je njeno ime.
Ljubezen do nje večno gorela bo v plamen..

Dotakne se spomenika, tiho zajoče
Vidi njen obraz, ki poljubi ga smejoče.

Na mestu kjer mu padajo solzice na tla,
mali nageljček je vzcvetel.
Oh, da nikoli te punce nebi s ločitvijo prizadel..

Gleda ga z neba, odšla je s tega sveta.
Zmeraj ostala bo njegova deklica.
On pa naprej prazno bo živel,
tolažil bo vse, kako je vesel
punco drugačno in otroke bo imel
A nekaj bo vedel: ko bi le lahko čas nazaj zavrtel.

sandra9