CURAKARSKA*

Pride trenutek, da odkrije se lice.

Ko mora vsak, prav vsak, potegniti iz flaše resnice.

In takrat ni nič "prosim, sranje ti trosim"

Takrat sem le "JAZ, ki resnico ti nosim".

 

Zlezi dol s te proklete kobile!

Da rečeva kakšno, da obudiva spomine.

Spomini so težki, polni bolečine.

A če omenjajo se, ta gotovo mine.

 

Zdaj sva si v redu. Pijeva vino.

Brez, da razlagava dejstva in zgodovino.

Kobilo so odnesli,  gotovo jo rabijo.

Stene so visoke, špric nametavajo.

 

Ostala sva le midva, taka kot sva.

Žene - prekrasne - sva pustila doma.

In, o čem bova zdaj govorila?

O tem, koliko sva spila? Ne?!

 

O tem, da sva premalo govorila?

O tem, da nisva pravih misli izlila?

In, zakaj ne? Mar se koga bojiva?

Bova manj dedca, če iskreno spregovoriva?

 

Daj, govoriva o ženah, o tem kaj jih draži.

O tem, kaj tvoja in moja sovraži.

Povej kaj o njej, kar noče, da zvem.

Če tole zve moja, lahko poberem svoje cunje in grem.

 

Zdaj bova nehala, doma bo nevihta.

Vina ni zmanjkalo, ampak dan se že svita.

Luštno je b'lo, pivski moj brat.

Vse - tud', če je dobro - se enkrat mora končat'.

 

Natoči še enkrat, dragi moj brat!

Preden ponikneva, preden ženski se nama vsedeta za vrat.

 

 

 

 

*  Curakar (nar.) = zidarski pomočnik

ZmagoB

Komentiranje je zaprto!

ZmagoB
Napisal/a: ZmagoB

Pesmi

  • 30. 06. 2019 ob 14:14
  • Prebrano 443 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 87.08
  • Število ocen: 4

Zastavica