Če sem te ljubil,

ko sem te snubil,

pri tem gotovo ni bilo najslabše to,

da sem te zgubil

in si obljubil,

da se z ljubeznijo opekel več ne bom.

Zasovražila si,

me napodila,

pri tem gotovo zame ni najhujše to,

da si nikoli

več ne dovolim,

niti poklicati še kdaj na telefon.

To, kar me zares boli,

je da ta zgodba mi visi

kakor v mrtvem deblu črn netopir,

da sem kot tisto drevo,

ki brez prič, vendar glasno,

padlo je, a ga vi niste slišali.

A stoji napisano,

nikdar ne bo izbrisano,

da sem te nekoč neskončno rad imel.

Mera za ljubezen ni

sreča, temveč, da boli,

kdor to ne ve, ni nikdar res živel.

Če sem te ljubil,

ko sem te snubil,

pri vsej tej zgodbi ni bila najslajša stvar,

da sva se objela

in zagorela

in opustošil naju je strasti požar.

Zasovražila si,

me napodila,

pri tem gotovo tebi ni najljubše to,

da si zdaj z drugim,

jaz pa da se mučim

sam s svojo bedno smešno ljubosumnostjo.

Ena stvar me gor drži,

to je, da preteklosti

ni dovoljeno izbrisati nikar Bogu.

Tisti črni netopir

je moj najljubši suvenir,

on je priča, da sva ločena v dobrem in zlu.

Saj stoji napisano,

nikdar ne bo izbrisano,

da sem te nekoč neskončno rad imel.

Mera za ljubezen ni

sreča, temveč, da boli,

kdor to ne ve, ni nikdar res živel.

Gregor Markič Factotum