Včasih se mi je zdela tako blizu.
Kot slika na ekranu, skorajda otipljiva.

Skušala sem ji priti bližje.

Neuspešno sem trkala na osvetljen zaslon
in kričala njihova imena.

Včasih, ko sem še lahko jokala.

In prodajala sem koščke sebe,
enega za drugim
- kot prostitutka na zatemnjeni ulici.

A zdaj... zdaj živim ob njih le še s telesom,
pa še to čim redkeje.

Zdaj sanjam o povsem novem življenju,
drugačnem in z drugo.

Ekran raje puščam pri miru. 

Boloria dia