Gr sm zrastva sredi šume,
se skrivava med smrekam,
objemava bukve,
plesava z leskam,
bva med črnicam princeska.
Celo živalsko kralestvo
je bvo moje.
Kam mi aboh ni sledo?
Kam me Tačka ni spremlava?
Nobenga škorpijona nism spregledva.
Res lpo je bvo v Koprivni,
nism meva vlk mvade družbe,
sm se pa z dedijam pa bicam pravhava,
vedva čmo so vse rožce služle
pa rada na travnikah vavhava.
Nikol mi ni bvo hodo bt sama,
ko tk nikol nism bva sama,
z mni je vedno bva ceva narava.
Zadne cajte spt isto čutim,
koda sm tst brezskrbn mvadič,
ko ma povno domišlije
pa mo na svto ne fali nič.
Žvadi se kr naenbrt spt menijo z mni,
ko se zbudim sm dneva veseva.
Popovnoma zaupam Očetu,
šele zdaj, ko sm nazaj,
taka, kot me je Boh naredo,
vidim, kk hitr se človk na svto zgubi.

Le ka nam je
 ko zrastemo
Le ka nam je
 ko se izobrazimo
Le ka nam je
 ko se nehamo čudit

Prajijo mi
“Ti boga srota, nimaš avtija.”
ja, mam pa zdrave noge, mamo vlak.

Prajijo mi
“Ne morš tk naokov hodit.”
res ga morš met, ko ga ma pač vsak.

“Js štk, ko ti ne morm živet.”
Js pa štk, ko ti ne morm.

nočm bk od doma
od otroka, ki sm

Le ka nam je
 ko ponoč ne sanjamo
Le ka nam je
 ko se sistemo klanjamo
Le ka nam je
 da se pustimo tk hitr ulovit

nočem se svtu klanjat
Očeta izdajat

nočm bk od doma
od otroka, ki sm

abukala