nešteto zamujenih preteklosti
nešteto zlomljenih krilj
me lovi ko se pretikam
iz dneva v dan
in sanjam da sreča potrka pri meni
saj to je dovoljeno
tega mi nihče ne more vzeti
samo da potrka pri meni
to je dovolj

sem kot star vrabec
ki našopirjen sedi na balkonu
in otresa sivo perje
lepim polomljena krila
ker sem zopet trdo pristal
pa kaj bi s tem
sanjam da bo zapihalo
saj to je dovoljeno
tega mi nihče ne more vzeti
samo da bo močno zapihalo
to je dovolj

še enkrat bom poletel
v vse tiste zamujene preteklosti
prijel bom srečo za roke
jo pripeljal pred vrata
kjer sem namestil zvonec
le na stikalo ji bo treba pritisniti
in vse preteklosti bodo sedanjost
vsa zlomljena krila pozabljena
ne bo ji treba trkati
prestopila bo prag
tega ji nihče ne more prepovedati
saj to je dovoljeno
to bo dovolj

triglav