GRAD

Grad visoki,
z oboki,
z zlatnino,
okni,
baklami
žari na vrhu gore,
kamor nihčè in nič ne more.
Skrivne so poti v gori,
obdane s težkimi so vrati,
v črni temi čutim tovor,
ki bobni po temnih rovih,
kot da bliža se nevihta.
Grom,
a strele ni in ne dežja,
zdaj potihne.
Le tišina, črna noč
in zvezde, ki me gledajo z neba.

Vsako jutro sluga
ponižno svoj prihod naznani.
Glavo skloni,
predse gleda.
Vedno isto pot ubere;
vedno isti je korak,
ko odloži ob komódi zlati pladenj,
in v istem zaporedju
razporeja, streže hrano,
ki je lepa in mamljiva,
a neokusna, znotraj gnila.

Vrata zaječijo, zagrmijo,
zaloputnejo s tako silo,
da oprem se sten.
On pa kot da nič ne čuti.
Niti kaplje ne polije,
ko iz čajnika nalije.
‘Izvolite’,še reče,
preden se obrne.
Gleda v tla.
Njegov pogled je miren, jasen,
čaka strpno, da umaknem se s poti,
a jaz ne dahnem.
Tam stojim
in vanj strmim,
z besom, solzami v očeh,
ga zgrabim, stresem
‘KDO si?’
zavpijem.

‘Gospodična, draga mila,
zunaj čaka vas spletična.
Ne more dolgo tu postati,
ne pustite je pred vrati.
Obleka nova je sešita,
s srebrom, kakor ste želeli,
dolge črne rokavice
za občutljive vam ročice.’

Zdaj napadem.
Nohti mu raztržejo obraz.
KJE sem?
KDO sem jaz?

‘Zakaj le, gospodična,
vi ste vendar tu Kraljična.
Bogata vaša je sobana,
z dragim kamenjem obdana.
Nihče ne more tu do vas,
Kraljična, mi pazimo na vas.’

Čutim, da se čas izteka.
‘Ven, pokveka!’
- še priklon-
Jaz odgovor potrebujem,
da začrtam in zasnujem
svoj pobeg,
preden tu mi omrači
moj um se za vse večne dni.

Zdaj ob meni je spletična.
Ista hoja in korak;
vedno ista vprašanja,
ko me brezčutno slači in oblači:
‘Je pretesnò?
Dovolj zgubano pod pasom?
Naj skrajšam in došijem?
Prosim, vstaníte,
roke iztegnite zdaj predse.
In zdaj se, prosim, obrníte.’

Drhtim,
ko pahnem jo v kot!
Grobò izruvam pokrivalo,
ki zakriva ji oči,
speto tesno je pod brado
in s prosojno je tenčico
vpeto v lasè in glavo.
Svileni njeni so lasje,
ki sunkovito odletijo,
in razparani kot mrtva mačka
sredi sobe obležijo.
Tržem njeno ogrinjalo,
snežno bela je obleka,
z gumbi tesno je zapeta,
a jaz zagrabim, s silo vlečem,
dokler popolnoma ne slečem
in razgalim ji telo.

Tam stoji popolno gola.
Brez sramu.
A jaz otrpnem.
Razbrazdan rdeči je obraz,
na cvrtje lice levo me spominja,
desna stran je zgubana, viseča,
kot vreča tkiva,
vendar živa,
ko drsi po vratu,
ki je raztegnjen in uvit;
odtisi rok še sveži,
v meso vdrti,
potujejo ji po telesu;
koža počena med prsmi
ko da vsak je eno žélel.
Hrbtenjača brez oblike.
Rane stare, sveže, gnile,
povsod so vidne ureznine.
Grozeči znaki, v kožo vžgani,
topel dom
linčinkam so postali.
Počena je medenica,
brez mesa.
Mednožje ena sama brazgotina.
Parazit v nožnici prebiva,
smrad požira, golta gnoj,
in kot kača se uvije,
ko razkrit je, hitro skrije,
se umakne v prostor svoj.
Popolna ta je simbioza.
Spet premakne se nemirno,
ona nežno ga poboža
in še globlje ga porine,
stisne stegna, zrak zajame
in doji to kreaturo,
ki kot malo dete rase.

Kolena klecajo,
a še stoji,
rahlo sem ter tja se ziblje.
Zdaj se zdrzne,
skorja pade,
ožganina se pokaže,
in ko sonce jo obsije,
črne jame brez oči
iz obraza zrejo ji.

'Dolgo čakam,
da začutiš,
da se spomniš
vsaj trenutka,
ko pahnila si me v rov,
Ti pa iz pepela
kot Feniks oživela si
in odletela.'

V mislih se izriše mi podoba.
Pogorišče.
Slišim tleti ogenj in glasove.
Ko ležim negibno
in zrakù zmanjkuje,
v spanec padem in nič več ne čujem.

TanjaT