Nekoč je živel neki Dostojevski,

če sem napisal pravilno,

dejali so, takrat korektno, da je bil tak kot jaz,

toda, saj me nihče ne pozna,

toda, kaj bi s stereotipi,

saj ne veljajo,

nič več ne velja,

tudi volja je podcenjena,

če govorimo o tistem piscu,

opisanem, narisanem in deklamiranem nekje in nekoč,

v neki fazi,

kjer je bil tisti Dostojevski,

govoril mi je o umetnosti,

jaz pa sem sprejel umetno inteligenco,

minimum inteligence,

posmeh in parafraze,

ki jih tedaj nisem poznal,

saj bilo je le nekaj ostankov Rima, Pariza, Dalmacije in večnosti v razponu,

celice so se razcepile,

čelada je padla z glave,

slišati je bilo krike trpljenja in krike veselja,

vse v zaporedju,

v ledenem in vročem obdobju,

med menoj in oknom na zeleno pokrajino,

kjer so cvetele marjetice in ležali zapuščeni snežaki,

nekaj obiskovalcev,

nekaj opazovalcev,

jaz pa,

jaz pa sem se enačil z labirintozo,

bral sem,

bral sem zapise od "nevemkje",

brez iz(OBRAZ)be,

brez sleherne slike na bledem licu,

brez slehernega občutka v prsih, trebuhu in nogah,

nisem imel,

ne smel,

ne želel,

sem samo hitel, da bi dojel, te objel in na grob način vzel,

a ni te bilo,

bila si v tisti knjigi,

na tisti strani,

v tisti vrstici,

v sklopu 5-ih besed (.....),

kazala si mi s prstom,

palcem, kazalcem, sredincem, prstancem in mezincem,

govorila si mi o temi,

o svojih epizodah in njihovi inteligenci,

videl sem jo,

to inteligenco v tvojih, raje rečem "v njenih" očeh,

kjer je zamakalo,

kjer je tiktakalo,

tempo, tempomat, tempirana dostojevskost,

skrita pot pretvezo,

pod povezano roko,

pod katero le majceno znamenje,

velika stigma,

velika prizma,

velike besede in besedna vojna,

tvoje mame, tvoji očetje, bratje, sestre in ti sama,

karikatura,

osnutek,

trenutek in jaz v sklopu tistega trenutka,

minimalnega in dremavega,

v skodelici prave kave,

čakanja,

cepetanja, škripanja, krčevitih vokalov in nenadzorovanih premikov,

katerih izvora tedaj nisem poznal,

saj tudi izvor ni poznal mene,

pa sem si vzel nekaj časa,

da bi se razgledal po prazni dvorani,

polni praznih slik, praznih kipcev in praznih obiskovalcev,

prazni glasovi v prostoru,

v prostoru tisočerih oči, praznih valovanj praznega morja,

le številke,

le stikala,

le svetilke,

le štedilnik, ki sem se ga izmislil, da bi skuhal močno kavo ter z njo polil svežino izpisanega / orisanega literarnega gradiva,

s svojo inteligenco,

s svojo "pasjo" ljubeznijo,

s polomljenim pisalom,

na pomečkanem listu papirja,

začel sem: bi si upal?  bi lahko? kaj sem in kaj nisem? storil? opustil? intelekt? defekt?

šlo mi je,

moram reči, dobro mi je šlo,

nato pa mi dekle naniza nekaj arogantnih izrazov,

s katerimi je označila humanizem,

brez besed,

brez misli,

brez namigov,

brez premikov,

nekaj epizod,

med katerimi sem širil in delil aroganco,

da bi jo videli / sprejeli preko mojih besed,

takrat sem poznal le tisto knjigo,

tisto biblijo,

tisto epizodo,

ki mi je vzela poslednjo moč,

legel sem,

legel na mrzla tla,

kričal in jokal od užitka,

od iluzije,

od žalosti in izginotja,

od cvetja do skeleta,

od punčke do dekleta,

od tolerance do ignorance,

od tvojih (njenih) besed: Umakni se!!!!

pa sem se umaknil,

se dotaknil,

pobožal posušeno kožo tvojega komolca, ki sem si ga izmislil,

da bi dobil prvo žogo,

da bi jo vrgel skozi okno,

da bi letela preko jablane, ki sem si jo zarisal na magnetni trak,

nato pa sem pomisli na Dostojevskega,

ki je govoril resnico in uresničil logos,

ta logos, ki ga nosim s seboj,

vendar ga ne vidim,

ne čutim,

ne vem, da ga imam,

logos ima mene,

pred menoj pada na kolena in me prosi,

da bi si ga izmislil in logično ocenil,

da bi bil "TI",

da bi jaz bil jaz,

da bi bil kakor avto,

da bi avto bil kakor jaz,

da bi bil v temi in mrazu,

da bi zmagal v porazu,

da bi plaval sanje, srečo,

da bi z mislimi ugasnil svečo,

ki nekje otožno tli,

kjer trohnijo vse kosti,

kjer nekoga "ful" boli,

kjer zametek bolečine v srcu obudi skomine,

kjer prav vsak občutek mine,

kjer je kazen za zločin,

kjer sem jaz,

kjer so epizode,

kjer prigode,

kjer zločin, ki mu ne poznam imena,

kjer je kazen brez razlike,

kjer je le pogled nazaj,

kjer spomin je poln razbitin,

kjer oblika tvojih prsi se dotika,

kjer je pika,

kjer je slika,

kjer sem jaz, ki sem se izmislil,

da prikril bi sam’ga sebe,

brez izmišljene potrebe.

mladi umetnik