Gledam te, smreka, vso suho in sivo,

še včeraj občudoval sem tvojo grivo.

Brez življenja se mi zdiš,

ko takole proti nebu zlomljen vrh moliš.

Zbrazdano deblo pokriva mah,

nič več ni iglic na tvojih vejah.

Črvi najedajo tvojo kožo,

 skljuvanih lukenj je tukaj nešteto.

Ti je dovolj  detelja in trkanja žolne,

črvičkov in golazni polne.

Ti je življenjsko smolo pobrala

iz dneva v dan gnjavaža.

Občudujem te, smreka, da še stojiš,

tam ob reki, a nič vode ne dobiš.

Zraven tebe kolegice stojijo vse zelene,

sploh  tvoje opazijo trpljenje!

Boš pod vetrovi močnimi popustila,

zaradi snega ali požleda ledenega?

Kdaj se zlomiš in padeš, smreka

in zaključiš sanje tega veka.

Vem, zavidaš vsem sosedam,

jelšam, hrastom in bukvam,

trdost njihovega lubja

in zelenost njihovega vejevja.

Vem, rada bi vodo iz Save srkala

 in trdne korenine tiščala v tla,

vročemu soncu bi se predajala,

kakor smreka iz kraja Nenemoosha.  

bova