Lahkotna dvigam se tja med oblake,
zmečkam v prosojnost sive mračne stene,
zalije sonce njih zastale vene,
prebarva v belo potemnele mlake.
Izginejo, stečene v potok moder,
kjer se okopajo pogledi z zemlje,
pomlad spet daje nam, daru ne jemlje,
za ples v dišečih travah, v cvetju, oder.
Vem, najdem te, med vsem medenjem znova,
v zelenju mladem stara je pot zame,
s poljubom spet zasejem še sva, bova,
vonj kož, želje si vtiram, tvoje ime,
molitev času, ki ne neha lova,
ko zrelo seme joče, ne še, ne še…
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!