Fatamorgana
Puščava je velik bazen suhih sliv. Tu gnijejo
trupla mistikov, ki so se levili, popokali na soncu.
Kdo od njih je tvoja jutranja sapa? Nekdo potoček.
Modra cunja je kot zver, ko se upira pesku.
Čutiš smeh? Jecljaj na bradi? Ne motiš se, ko
jezdiš v smrt.
Prevarani smo. Ko jočeš, padajo meči na zemljo.
Kje je ta kraj, ki nas hoče viteze? Kot
bela dlan se sveti: Rumijev nasmeh.
Sani ustvarjamo privide, tudi nasmehov. A bolje je, če nasmehov. Ki ne bi pomenili nič, če ne bi bilo tudi solz.
lep dan naj bo, Luka, tak, karšnega želiš videti
Fino je to Luka***
Tudi mene je preselila v druge kraje, čase, misli ... in tudi mene so pomanjševalnice zmotile ... poskusi, kako je z navadnim soncem in potokom?
Lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Luka Benedičič - Mladi Pesnik (urednik)
- 29. 04. 2019 ob 23:43
- Prebrano 604 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 273.88
- Število ocen: 11