Utrujene sence najine ljubezni
so legle na prepišne ozke ulice.
Na golih granitnih kockah jih zebe,
po njih roslja jesenski dež.
Čela naslanjajo ob hladne zidove
grafitiranih hiš.
Tudi jokati se jim več ne da.
Simpatično, zanimivo, ampak vsekakor brez klicaja v zadnjem verzu, ki bi ga bilo bolje stilistično preoblikovati v: "Tudi do joka jima (dvojina!) več ni." (Na koncu pa pika). Zmoti tudi, da ne uporabljaš dvojine, ko govoriš o sencah, ki so vendar zrcalo odnosa dveh - tako je veliko bolj oprijemljivo in intimno.
Imam še en pomislek: to, kar opisuješ, ni melanholija, temveč prej apatija, stanje svojevrstnega ždenja, sprijaznjenosti. Predlagam naslov "Midva" in preimenovanje prve kitice "Najini utrujeni senci" itd. (saj gre vendar za poudarjanje dvojine).
Predagam torej to:
Najini utrujeni senci
sta legli na prepišne ozke ulice.
Na golih granitnih kockah ju zebe,
po njiju roslja jesenski dež.
Čela naslanjata ob hladne zidove
grafitiranih hiš.
Tudi do joka jima več ni.
Res mi ni do joka, tvoji senci sta me ogreli in obsijali, Sara
Sara, hvala za tako izčrpen komentar. M e veseli, da kdo tako podrobno bere moje pesmi. Glede naslova se strinjam, nasploh imam z naslovi vedno problem, ker so moje pesmi drugače brez naslova. Glede dvojine pri sencah pa ne, ker ne gre za dve ljubezni, torej dve senci dveh ljudi in njunega enega čistega čustva, ampak gre za skupek občutkov, dejanj, trenutkov, ki lahko seveda vodijo do ene velike trajne ljubezni ali pa do občutkov samote in skrivanja po prepišnih ulicah življenja. In ko se jim tudi jokati več ne da, to zasluži klicaj, ker nakazuje, da bodo te sence počasi ostale same na ulicah, življenje pa bo šlo naprej in si dovolilo oblikovati kakšne bolj vesele pesmi.
Lep pozdrav, Nataša
urednica
Poslano:
05. 05. 2019 ob 21:31
Spremenjeno:
05. 05. 2019 ob 21:39
Velja, glede množine se strinjam, sploh, če odvzameš "najine" - kajti s tem hočeš-nočeš napelješ na dvojino intimnega odnosa in daš bralcu "navodilo", kako brati naprej; pri prekrstitvi klicaja v piko pa vztrajam (klicaj:)), tudi pri predlagani stilistični predelavi, ker zdaj deluje malo preveč pogovorno, upoštevajoč predhodne verze. Poantirati s klicajem je namreč podobno, kot če na odru igraš lačnega, in z roko krožiš po trebuhu - prava umetnost je ne vsega prinesti na pladnju, sploh, kadar je vse mogoče razbrati iz vsebine. Kaj praviš (vprašaj), Sara
Sara, temu se pa tezko uprem (klicaj) in se moram strinjati....bolj nezno in mehko, torej :) popravljam... Natasa
Naju s piko veseli:). Kaj pa naslov in "najine"? Se z enim ali/in drugim strinjaš? Sončne pozdrave iz senčne Ljubljane, Sara
Naslov sem spremenila ze zadnjic v apatijo...najina ljubezen ostane, ker je najina ljubezen rodila nebroj senc.
Pozdrav iz taiste Ljubljane :) Natasa
Ahaaaa...naslov midva...hm! Bi tudi slo, ja!
Ah, oprosti, Apatija bo, glede na kompromisne odločitve:), veliko bolje - se strinjaš z Apatijo in potem radostno podčrtava? Sara
Ah, zdaj sem pa spremenila v Midva. Bo ok ali spremenim nazaj v Apatijo? Do naslovov nimam primernega odnosa :)
Nazaj v Apatijo, prosim:)
Ko se bralec znajde "na golih granitnih kockah", po katerih "roslja dež", mu ne preostane drugega, kot da "čelo nasloni ob hladne zidove
grafitiranih hiš" in pesem podčrta. Poetična apatija, kakršne si lahko samo želimo, Sara
Poslano:
08. 05. 2019 ob 14:03
Spremenjeno:
08. 05. 2019 ob 14:22
Hvala! Pa nama je uspelo roditi podčrtanko :)
Naslednje pa ne bodo tako apatične...
Nataša
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Zbujena
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!