medtem, ko te opazujem
ustavljam čas
na tvojih ustnicah
vame luščiš otrobe
/kako daleč sva že od njih; pomislim/
ustavljam se v tvojih očeh
v barvi glasu
v njegovih preskokih in postankih
nepomen zavračam
ustavljam se ob gibu rok
ob drži telesa
ob dihu
ob vonju
/ali se zaznavaš?
ker sem. in to veš./
navržem:
in ti, ti praviš ...
ustavim te
ustavim se
pol metra predaleč
pol metra preblizu
Kot ples, ki se ne konča in komunikacija med izrečenim in neizrekljivim ... čestitke,
Ana
Ja, dvojina je nekaj hudo kompliciranega ... večna negotovost.
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: li
- 27. 04. 2019 ob 11:22
- Prebrano 852 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 222.38