Tvoji rdeči lasje spominjajo

me včasih na jesensko listje,

na zarje rožne, ki izginjajo

v deviških jutrih, ko svet lep in čist je,

na lesk škrlatni, ki svetlika v soncu

se na zvonikih in žlebovih,

me na nebo, ko proti koncu

dneva rdi za daljnimi vrhovi.

Na mak spominjajo me sred poljane,

na kri, ki v sneg kaplja iz srčne rane,

na rdeče vrtnice, na zemljo vinorodno,

Kakor jesensko listje ali kri,

ki tiho v sneg kaplja iz smrtne rane,

kot mak, ki ziblje se sredi poljane,

kot baker, ki na soncu se blešči

kakor večera zadnji tožni krik,

kot vrtnice škrlatne vonj duhteči,

kot zarje jutranje svit tolažeči,

kot ruta, ki za njo podi se bik,

tako rdeči tvoji so lasje,

ki v sončni se svetlobi ti bleste

in moj pogled opijajo, da vdano

sledi jim v vetru, v burji neprestano;

zdaj sreče moje vir, zdaj trpki moj obup,

o, vino tvojih las, o sladko-grenki strup!

na ruto, ki za njo podi usodno

se pobesneli bik, na strasten, vroč poljub;

o, vino tvojih las, o, sladko-grenki strup!

Matej Krevs