Ana, spet si prišla
z vonjem ki ga prinaša severni veter
pomešam z dimom starih lokomotiv
prebiram ga kot žitna stebla v snopih
na katerih je ležal Levin
ko se mu je razkrila bližina
dokler si najdena bežala
od počenih sredic ki so grenile
gledam figuro iz marcipana
med sladkornim prahom vidim drobce trpkih jeder
v mrazu ni mandljevcev
nisi mogla vedeti kaj je pod lupino sladkosti
čeprav ti je vse šepetalo o podobnih slivovih koščicah
ko si segala po marmeladi
in trepetala od strasti
ki je topla piroška ne da
le domače diši
vsakdanje
kakor Levinove njive
skoraj kakor jug v meni
ne vem od kod mi poje
velika ruska reka
da sem srečna
ker poznam mandljev plod
Čudovito se ti je zapisalo tole, spoštovana Poetesa Irena! Tudi meni so blizu te sapice iz ruskih step, ta misterioznost tunder, tajg, ta ledena razsežnost sibirskih noči ... ta pridih neke preteklosti ... Oh, ja, Tolstoj, Gogolj, Solženicin ... če me malo naokrog tvoje poezije zanese, seveda ...
Prijeten, sončen dan ti želim,
Sašo
... <3 hvala draga Irena,
da si zopet pripeljala med nas to nežno poezijo slivovih koščic, široke ruske reke, neskončne stepe, Ane ...
Kako lepo, kar topim se, mislim, da sem marcipan.
lp Marija
kar si nam spisala je še veliko boljše kakor mandljeve palčke s čokolado v Krašu : )
Nešto najbolje što sam od tebe pročitala. Dapače, nešto od najboljeg što sam na portalu iščitala.
Oprosti na izrazu, ali fucking dobra, dobra, dobra poezija. P o e z i j a !!! Fuck!
Dragi vsi
od srca hvala za odzive
objema vas
pi
<3
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 14. 04. 2019 ob 22:48
- Prebrano 627 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 302.92
- Število ocen: 17