Ko pogledaš mi v oči,
v njih ni več modrine neba.
Kot z oblaki,
ki nosijo dež,
je zastrto oko.
Kot s tanko kopreno pokrito nebo,
obraz ujet v vsakdanje skrbi.
Vsak droben nasmeh
na ustnicah prav kmalu
zamre.
Oba, nebo in jaz,
po vetru hrepeniva,
da prinese spremembe,
jasnino,
sonce v očeh in na nebu.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: berni
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!