Ko si prostovoljec, ki pomaga živim bitjem,
se moraš na klic pomoči odzvati takoj.

In tudi brez klica
moraš biti
s srcem pri stvari.

Mi, iz Društva, prostoživečim,
nikogaršnjim ljudem
pomagamo tako, da jih polovimo,
odpeljemo na kliniko ali pristojno
zavetišče za zapuščene,
kjer jih oskrbimo in steriliziramo
oziroma kastriramo,
nato pa jih vrnemo v okolje
– tja, kjer smo jih našli.

Bog (nam) pomagaj.

Če bomo pravočasno
poskrbeli za brezdomce,
jih bo na cesti manj.

In nas morebiti več.

Tomaž Mahkovic