Zvijal sem se v neznosnih bolečinah,

čakal, da padem,

a v moji glavi ena želja,

pohotna, izprijena, izigravajoča,

le en akvarij,

le ena motna voda,

le ena zlata ribica,

moja,

prva in edina,

moja edina želja pred ribo,

želja po pečeni ribi,

ne, ne,

želja po omletah z marmelado,

šipkovo, marelično, jagodno,

po želji,

poslednji,

pogledam v turobne ribje očke,

v njih ničesar,

ne bolečine,

ne miline,

le moj "request",

omlete,

kakršne pripravi moja žena,

dolge priprave,

a kje je moja žena,

menda je mama mojih hčera,

a kje so ta dekleta.

žena je v svoji pisarni na robu mesta,

kje pa je to mesto,

punce so v šoli v centru mesta,

kje pa je center,

kje je mesto,

kje je šola,

v šoli so šolske klopi,

prestopki in definicije,

moji hčerki pa naštelani na učbenike, sonete in cvetje,

a kje je vse to,

mogoče bi le šel in pogledal,

mimo bifeja,

se pretihotapil v notranjost akvarija,

k moji zlati ribici,

k moji bledi ribici,

k moji želji po omletah,

edinih omletah mojih edinih želja,

ribica bi se me usmilila: Ne bom ti!

želja bi nadaljevala: Ne bom ti!

omleta bi molčala: Izpolnila želje!

torej, pojdem po recept,

pri moji ženi je.

v njeni pisarni je,

v poslovni stavbi je,

na robu mesta je,

z mislimi nekje drugje,

pri mojih hčerkah je,

v šolskih klopeh - drugje,

med predavanjem - nekje drugje,

v neki šoli,

spomnim se svojih želja,

svoje ribe,

svojih grenkih solza,

svoje žene,

svojih ritmov,

svoje frekvence.

svoje sekvence,

svoje bojazni od nekje drugje,

prikazni, ki kaže svoje mi zobe,

jaz pa - nekje drugje,

v svetu. kjer gorje,

v svetu, kjer želje,

v svetu, kjer vse bole,

v svetu, kjer lagati se ne sme,

tam,

kjer ostanejo ti le solze,

neka želja,

nek akvarij,

slika z ženo in dekleti,

a sedaj so dnevi šteti.

mladi umetnik