Slišala sem glasove svojih kril,

pela so tako presunljivo.

Z njih sem nežno stresla pozabo

in se z njimi zavrtela.

Pisano, frfotajoče krilo otroštva

se je nadvse rado potikalo po prašnih poteh

in breskrbno lovilo preproste trenutke

po Metliki, Stranski vasi, Vrsarju, Varaždinu in Ljubljani.

V žepih se je radovednost igrala z domišljijo.

       Občasno sem se v mamino krilo še skrila.  

Vznemirljivo, razprto krilo odraščanja

se je vztrajno poglabljalo  v vzorce vesolja,

vetru se je upiralo, rado se je igralo skrivalnice

v Novem mestu, Vrsarju in Ljubljani.

Drugače je plesala bližina dvojine.

        Pod svoje krilo sem že komu dovolila.

Žametno, široko krilo moje družine,

se  je vrtelo v drugačne višine in globine.

Podarilo je najdražja darova.

V Krškem, Novem mestu in Vrsarju

smo se učili novo abecedo.

        V moje krilo sta se vidva večkra zapodila.

V jeseni me modro, dolgo krilo greje,

ki mi odpira vrata prostosti,

čeprav se vrti počasneje.

S svojim bogastvom me razveseljuje

v  Zagradu, Glastonburyiju, Vrsarju in Ljubljani.

          Toplina krila dobro dene.

Oblekla bom še belo, kristalno krilo,

ki me bo ob milih glasovih vil pospremilo.

Neznano kdaj, neznano kam...

          S svojimi krili se bom popolnoma  zlila.

nada pecavar