Neznanka je potrkala na vrata

in prosila za požirek ljubezni.

V meni jo je bilo veliko,

kaj bi lagala

in s ponosom sem ji postregla.

Da je utrujena in malo bi počila...

Zakaj pa ne?

Saj sem dobrotnica, vedno, za vse.

Ko naj bi odšla, je mencala,

hitela, da sem dobra duša,

da take že dolgo ni spoznala

in tarnala, da je nihče ne mara,

ker ni lepa, očarljiva, bogata,

prosila je, da bi ostala še nekaj časa.

V zameno bo skrbela za ljubezen.

Namesto, da bi mi zazvonili zvonci,

je naivnost vse preglasila.

Kmalu je obiskovalka kraljevala,

imela me je v lasti.

Ljubezen mi je polzela med prsti.

Slišala sem labodji spev.

Prešinilo me je,

da gostim lakomno senco ljubezni,

ki trosi sumničavost, nezaupanje

in velik strah, da bom ostala sama.

nada pecavar