Jabolko sem,
ki ga črv
žalostno najeda,
zrcalo sem,
ki me iz stene
upadlih lic pogleda.
Sem težka misel,
ki me vleče,
a vame ne verjame,
dež sem kisel,
ki v poplavi
obupa me zajame.
Sem tiha solza,
ki se noče
blaženo izjokati,
sem hrepenenje
nemogoče,
ki stoji pred vrati.
Sem nevihta v suši,
ki ubija
s strelami poleti
sem ogenj v duši,
ki me žge
in noče dogoreti...

Vse razume
le tišina,
ki z atomi se prepleta,
igra na strune
nje bližina,
z žalostjo objeta.
In odmeva
v korake,
ki naprej hitijo,
se zajeda
med oblake,
ki v kristale ledenijo...

Vsak kristal
se poln strupa
na kamenju razbije,
da ga zemlja
iz obupa
hvaležno vase vpije.
Ko ta bol
premine
in počasi klije sreča,
zaide žalost
med spomine,
ki jih greje sveča.

Adelina