Iz tvojih oči
kot pošast iz noči
zažiga me strast.
Ognjene želje
me žgejo v srce
in ujamejo v past.

Brez uma od sreče
tvoje rane skeleče
s svojo toploto blažim,
v blaznost prignana
in izigrana,
je nazaj ne dobim.

Moj up je odveč,
saj ljubim preveč
in sploh nisi ti kriv;
tebi je prav
in čisto nič žal
za vse, kar si dobil.

V sebi se žgem
in ne vem, naj umrem
ali od želje znorim?
Iz obupa v ta kres
zaplešem svoj ples,
da do konca zgorim...

Ni tebi nič mar,
da v meni požar
spreminja ljubezen v pepel?
Veš, prišel bo ta dan,
ko boš vanj pihal zaman,
da bi te znova ogrel...

Adelina