Hen panta einai

Tudi če ne veš kje sem,
tudi če ne vem kje si,
iščeva pa se v bujni rasti,
kar je najlepša laž,
pridi, prišel bom.
In zamudi 2500 let,
in pohitel bom 5000
na nenapovedano srečanje,
potem ja, potem ne,
Χεν Πάντα Είναι
vseeno,
popolnoma vse-eno.

Idioti, zbogom,
v mednožju omorik in smrek
sedaj vidim le kri in rodni krog,
Bog in hudič ne izideta od tod,
pleva ne kriči, rezilo ne preklinja,
kako sem samo živ – idioti, zbogom.

Triintrideseti dan vas že iščem v romanu
in v razbesneli norišnici, nihče mi noče povedati
nekaj davnega: resničen, ker si buden sen v snu,
idioti, zbogom – kako sem vendar zdrav.

Toda ravno tako ne pomnim kron vseh knezov
brez nog niti pohabljenih kneginj, ki platane
šivajo možem v oči, kako vas prešteti na vrhu igle
izven nemoči, a zmorem, glej, pogrom,
kako lahko ubijam – idioti, zbogom,

in dokler se še spomnim:

Hen panta einai

Tudi če ne veš kje sem,
tudi če ne vem kje si,
iščeva pa se v bujni rasti,
kar je najlepša laž,
pridi, prišel bom.
In zamudi 2500 let,
in pohitel bom 5000
na nenapovedano srečanje,
potem ja, potem ne,
Χεν Πάντα Είναι
vseeno,
popolnoma vse-eno.

Jure Drljepan (JUR)