Iz starega obzidja rdeča roža
kot zadnja kapljica življenja diha,
med kamni vzpenja se, v sivino niha
in veter z žameta ji rosnost boža.

Ostane pecelj, trnje in goščava,
okruši kamen se, kot da ga rine
neznana sila, ki v mežiku mine,
vonj vseh pozabljenih med molkom plava.

Usuje iz pestiča se semenje
in iz zemlje, ki raka je in zibka,
spet vznikne vekovja trpljenje

vseh mrtvih duš, ki čakajo bujenje
med trpkostjo rdečih jagod šipka.
Časovja mošnja daje ne, le jemlje.

pi - irena p.