V šumečih, zvenečih potrkavanjih belih kapelj
se rojevam,
v tisoče dišečih delcev
sem se razpredla.
Sem vsak najmanjši mehurček,
vsak poljub zrnca peska.
In sem v šumenju Belega potoka.
Poniknila sem.
Ni me več.
Sem v vsem.
Sem v nevidnem.
Sem v neslišnem.
Najdi me in srečala se bova.
Potopila se bova drug v drugega
in skupaj bova nič.
Prepričal me je zaključek.
Lp, lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lipa
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!