na dnu oceana
je mehki trebuh zemlje
tja so položeni kamni
in v njih sledovi pradavnih življenj
jutra in dnevi
in večeri so vlažni in hladni in mračni
pa noči
v slanici se topi svetloba umirajočih zvezd
orjaške mante te nosijo na plavutih
krilih plavutih perutih
črne
na črnih perutih nasmeh
na dnu ocena je mehki trebuh zemlje
na njem počivajo kamni
ki nikoli ne občutijo koraka
Kar se je v oceanu začelo, se je tudi končalo ... Nič je življenje, korakov ni in zebe me, ko zabredem v ta tvoj ocean ... potapljam se ne več, ker me ni ...
Hah ja, je eno zadoščenje ko veš, da so kamni, ki nikoli niso in ne bodo občutili koraka.
Hvala Lidija.
Lp iz Marianskega jarka.
B.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!