Prelep je bil gospod graščak,

prelep, strupen kot zimski mak,

obsmrtni mak, strupeni spak.

Pretrd je bil njegov korak.

Pravico prve si noči

lastil je nad podložniki.

Njegova mati pa, grofica,

nosila je vsa bleda lica.

Pred sabo, sinom in vsem svetom

se vztrajno delala je slepo.

O, mamica, pregrešnica,

o, fina grajska ti gospa!

Da si – v vaseh se šepeta –

hudičeva priležnica

in da je sina tvojega,

ta lepi mak, strupeni mak,

v telo ti posadil sam vrag.

A kdor se z vragom v zvezo daje,

temù se duša silno maje.

Prelep je bil gospod grofič,

prelep obraz, a sŕca nič.

Le pojdi, bleda ti grofica,

krvavi zori kazat lica.

Morda ti pordečijo zdaj,

ko prideš tja, na tisti kraj,

kjer smrt si je roke pomela

in kjer boš črno mašo pela.

Tvoj skot, tvoj sinko dragoceni

iztegnil kremplje je po meni,

da bi – kot druge – me izrabil,

telo in dušo mi pohabil.

A sem borila se, grofica!

To moja je bila pravica.

Le pojdi, pojdi dlje po poti,

naj rosna trava te ne moti.

Sinoči, v hladni mesečini,

sva se znašlà ob stolpni lini.

Me razuzdán nazaj je vlekel,

da bi me – kakor druge – slekel.

A jaz sem raje v smrt skočila

in s tem še njega pogubila.

Le pojdi, pojdi dlje po poti,

naj rosna trava te ne moti.

Glej, že pred tabo stolp blesti.

Sprevidi zdaj, odpri oči!

Na mehki zemlji sin ti spava,

njegova zibka je krvava.

V objemu smrtnem tam z njim jaz

ležim. In moj je tale glas,

ki ti poslej bo skovikaval,

ki vsak večer te bo uspaval,

ki bo odmeval uro vsako,

ki ti bo pel o zimskem maku.

Prelep je bil gospod grofič,

še lepši je sedaj mrlič.

Aleksandra Kocmut - Kerstin