Gnezdenja
duplo sem
polno črepinj
presušenost
utrujeno spustim
med tvoje korenine
kjer se napijem
spet vzbrstim
ko žvižga skozme
ropot žvenket stopinj
zmečkanih misli
zlomljenih besed
dokler me ne raztegneš
med hrastovje breze trepetlike
kjer mi na veje kane mir
brez tebe sem le preperelost
brez tebe sem drobir
ostrugano drevo za deske
skodle tujih streh
z mojimi golobi
No, no, to pa vendarle še ne, Poetesa Irena ...
Saj te vigred še ziblje,
ti z'lo v pesmih cveti,
iz svežih navdihov
ti verze poji ...
Prijeten, sončen dan ti želim,
Sašo
hehe, hvala, Sašo, le utrujena sem, ni bilo prave zime, da se bi spočila :D
lp
i
ko te berem
se v istem momentu zavem
vseh samot naenkrat
igor, hvala za čudovito pesem
<3
Zaključek je izjemen ... in tudi način, kako pripelješ do njega - čestitke,
Ana
So trenutki, ki prestrelijo misli z ostrino puščice. Ne smemo jim dovoliti, da se pregloboko ugnezdijo v nas in režejo rane v globino. Menim, da je pri tej globoki izpovedi le rez, ki ne pušča globokih sledi. Tako nekako se mi je odvrtelo tvoje ugneznenje.
Lp, ajda
Hvala, draga Ana
Aja, hvala za tvoje razmišljanje, za tvojo melodijo :) <3
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 15. 02. 2019 ob 12:28
- Prebrano 617 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 277.9
- Število ocen: 17