med vsakodnevnim sprehodom
mi nekaj kljuva korake
kot bi drobni kljunčki
z njih pobirali drobtinice
in mi tako dajali takt
ura je poldne
v daljavi se sliši zvonjenje
tiho in nerazločno
nenadoma se zavem tišine
ptiči ponavadi ta čas glasno čivkajo
mogoče imajo kosilo pomislim
ali pa opoldansko siesto
nasmeh mi kaplja na ustnice
narahlo sramežljivo
pa vendar me žgečka
da se ustnice kar same razpirajo
še vedno mi nekaj kljuva korake
čisto narahlo kot nasmeh na ustnicah
daje mi takt da bi plesala
čutim valovanje vetra
ki v naročju nosi zvonjenje
zaslišim ga čisto blizu
čez nekaj trenutkov v daljavi
pa spet tik ob ušesu
naslonim se na deblo drevesa
zaprem oči in poslušam
sedaj slišim tudi čivkanje ptic
prav tiho se oglašajo
le sem in tja droban čivk
nenavadno zaspano se mi zdi
torej sem imela prav
ptiči res počivajo
veter mi oblizne obraz s hladno sapo
me ovije v odmev zvona

in tedaj slišim 

da v meni poje ptič

triglav