Sonet št. 90
V tvojem brezvetrju ne plapolam.
V tvojem ognjišču razgrnjeno tlim.
Svetim. Ugašam. Spet svetim. Moj dim,
šibek in mil, ker ga je rahlo sram,
skoraj nevidno v ozvezdje beži.
Moja ljubezen! Kako se razdre
urno, nemilostno, kar se gradi
s srcem, počasi. Veš, to me potre,
venomer znova, ker sem tudi jaz,
res da bolj srčno, razdiral povest.
Kdo bo ob nama verjel, da je čas
večni ljubezni lahko sploh kdaj zvest?
Jaz! Jaz verjamem. Tako ti povem:
»Večnost začenja se z jutrišnjim dnem.«
Ob tem samo en komentar: pogrešala se že te tvoje po stilu tako variabilne, bogate sonete, ki preigravajo večno temo.
Lp, lidija
Lidija hvala lepa za tvojo zvesto podporo. Se vračam, ko zmorem. :)
Moja podpora ni zvesta kar tako - kvaliteta se podčrtuje sama!
Čestitke k izboru Soneta št. 90 za pesem zime 2018-19 v formi, z utemeljitvijo uredništva:
Podobe okolja, s katerim je poimenovano razmerje med približevanjem / oddaljevanjem v odnosu, zelo snovno stopijo pred bralca, ki je že kdaj občutil brezvetrje, tlenje in ugašanje ljubezni v odnosu. Pomenljiv je zadnji verz, ki začetek večnosti prestavi na jutrišnji dan, s čimer odpre neomejene možnosti novih začetkov, odpuščanja in prizanesljivosti – toleranca in samokritičnost ohranjata svet v ravnovesju in omogočata večno ljubezen. Rečeno drugače: težko je napovedati, kaj bo prestalo preizkušnjo časa, in še težje ubesediti njegovo večno plapolanje, a zdi se, da so na dobri poti predvsem tisti, ki »razgrnjeno tlijo«, ker jih je »rahlo sram« in znajo na spreten, neprisiljen in zato prepričljiv (brezčasen) način ubesediti, da je večnost nič drugega kot vera v ljubezen jutrišnjega dne.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
- 10. 02. 2019 ob 22:16
- Prebrano 2690 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 313.45