Pomikam se

proti izhodu

nekam kjer

je konec

ali vsaj mislim

nekaj blizu rešitvi

uma, zavedanja

ko čudež

kjer je nič

daje zadosti

da je konec

misli

tako si razlagam

rešitev

in še zadnjič

danes pogledam

na načrt

evakuacije

da se ne izgubim

ko bom tavala

in iskala pot

 verjela

da je samo še

ena pretekla zgodba

ki kliče

po pomladi

upa dan za dnem

brez tolažbe

višjega

planem pokonci

ko zagledam jutro

kakor jezni zavedanja

da reševanje ni uspelo

in sva tukaj

z različnimi mislimi

in drugačnimi

rešitvami

kot jih je bilo

pred časom

ne bom pisala več

sporočil

jih ne znam

tako vidim

zdaj bom tišino

preganjala

brez sledi

na videz

IŽ-lev