Ob studencu življenja sem srečala čustva še doslej neznana,

ki zdela so se mi kot srca ukana.

Podala sem na pot osebnega pričakovanja,

da ljubezen se iz misli v dejanja prelevi.

Medtem so se misli zapletale v mreže fantazijskega sveta,

ki sprva zdel se je čaroben, ujet v mreže ribičev razuma postal je z leti na moč turoben.

Naplavljenih dilem tudi z leti nisem mogla preč odgnati,

še manj pa sebe kot žensko napojiti,

zato okoli sebe postavila sem barikade čez katere druge le od daleč opazujem.

A srce se ni umaknilo za trajno, le navzven deluje neomajno.

Sem se pa z leti rešila jeklenih spon, v katere vežejo me vloge družbe.

Sem volkulja, ko za ovcami prežim,

ker nočem biti v čredi ovca plašna,

veliko raje sem kot volk pred vsem in vsakim neustrašna.

Morgan