Pohodiš mačko. Njenih devet življenj se ne zgane. In se potegneš visoko. Skozi strop. V gibu snameš, kar te ne budi. Napačno poljubljeno. Ne veže te več. Le koš sprazniš, da ne smrdi jutro. Skuhaš si kavo. Uravnovesi pritisk. Zadiši grenko in sladko. Vdihneš. Z izdihom se izpustiš v nasmeh. Počasi in nežno, kot čutiš samosledenje, slečeš obžalovanje in s sebe nek počen obraz in se spustiš.