Včasih sem ga opazovala skozi okno.

To njegovo rutino.

Tako osamljen se mi je zdel.

Vstajal je ob zgodnjem jutranjem soncu, ko so drugi še spali.

Rad je imel tišino.

Dolgo je samo sedel na verandi ter ves zamišljen srkal svojo skodelico čaja.

Potem je šel na sprehod s psom.

Ko se je vrnil, je odšel na vrt ter poskrbel za rastline.

Nato je za par ur izginil.

Vedela sem, da kuha, saj se je na verando zmeraj vrnil z zvrhanimi krožniki jedi,

ki so izgledale kot iz restavracije z Michelinovimi zvezdicami.

Takrat sem zmeraj pomislila, kako žalostno je,

da jih nima z nikomer deliti.

Po kosilu je pospravil krožnike ter počival.

Ko se je dan začel prevešati v večer, so se iz njegove hiše zaslišali zvoki klavirja.

Le redko je igral klasike.

Raje je imel stare rock balade.

Potem je sledil moj najljubši del dneva.

Ob zadnjih žarkih sonca

je na verando privlekel platno ter čopiče in slikal.

Nikoli nisem vedela kaj slika.

Dokler ni nekega večera obrnil platna,

na katerem sem zagledala

svoj obraz

ter lica prekrita s cvetlicami.

Niti njegovega imena nisem vedela

pa sem vseeno mislila, da ga poznam.

In zdaj sem vedela,

da tudi on pozna mene.

Lara Šalamun