Poetske zgodbe dve zaljubljencev

ON NJEJ:

Jaz sem tvoj angel izreče

uho na drugi strani sliši

pograbi takoj obljubo

in čaka večnost,

da se besede spremeniijo

v tisto znano sliko,

ki obljublja s poljubi

in ji s šepetom na ušesih

odnaša moč prisebnosti,

da čustva znova tavajo

kot že, opita od upa

in sline okoli ušes

potem čez nekaj časa

novi šepet in nova doza

obljube, da se ne strezne misel:

jaz sem nebo

in ti si moja zemlja

znova pritiska na njeno dušo,

jaz se te dotikam, vedno,

a brez tebe ne bi bilo mene,

zrak mora imeti podlago,

da lahko raste cvetje

ker metulji moramo imeti

nekje pristan

na tistem cvetu,

kjer je tvoja duša

da sem lahko s teboj,

jaz bom prišel,

a ti me čakaj,

lepo, zvesto

kakor pes čaka

na gospodarja

medtem ko ljubi

kar mu je zemlja

in nebo dalo,

le da je tako preprosto

in tako veliko,

da je za sanjača utopija

zato neprenehoma išče

uteho v iskanju,

ker mu dela gneča zmedo

in potem ona njemu nazaj:

veš čakala te bom

prehodila bom

cel gozd in iskala te bom

vsaki dan znova

z istimi spomini,

ki kakor iluzija

ali sneženi mož

izginjajo,

se topijo

in ni ostalo več

prav veliko upanja,

ampak midva iščeva

kakor zlatokopi rumeno vrednost

kakor indijanci

svoj plen za obrok,

žrtvujeva upanje,

ki plahni.

Predanost obeh je zanju pekel:

kako sem ljubil

kako si ljubila

kakor sem ti obljubil

in kako zdaj plahnijo misli

ko se ohladijo

čudeži upanja,

danes sem njen

ker sem se ji zaobljubil,

ponoči in podnevi

in ves skriti čas medtem

okoli nje sem jaz

in ona je takšna,

kot je bila nekoč,

le nekoliko močnejša

in na tiho me razume

a noče me več

spominjati nate

spomin ki si blizu

a odhajaš

vsak trenutek hitreje

nočem več

tistega božanja,

ki izgleda kot prizor

iz tistega filma

ki igra na dušo

in vleče slane

solze iz oči

adijo ti

in tudi ona

na vogalu čaka tretja

in postopek

je že znan

prepričam

in potem prihajam

in odhajam

kakor lačni metulj

med nebom

in zemljo

IŽ-lev